Je ne sais quoi

Das Ding (tista Stvar) je Freudov koncept, ki označuje prezentacijo stvari, ki je zunaj besednega in nezavednega. Lacan pravi, da je to označba nečesa, česar si nikakor ne moremo predstavljati. Tisto Nekaj po čemer hrepenimo pa ne moremo poimenovati, ker ne vemo čisto točno kaj to je. Nekaj kar je na konici jezika, na dosegu roke, pa vendarle nikoli čisto tu.

Lacan se je tej temi sporadično posvečal skozi celotno svojo kariero. V začetku je za poimenovanje tega skrivnostnega nečesa uporabil malo črko a. A kot prvo črko francoske besede autre, ki označuje drugega. V začetku jo je uporabljal v navezavi na podobo drugega, na nekaj kar si subjekt predstavlja pri drugem. Kasneje je to postala agalma, zaklad, nekaj zelo posebnega pri drugem kar subjekt predpostavlja, da je tam pri tem pa je pomembno, da gre za njegovo lastno zmožnost zamišljanja te posebnosti pri drugem.

Pomembno za mali a, za ta označevalec tistega nezamisljivega nečesa, je njegova relacija do drugih deležnikov. V relaciji do subjekta deluje kot fantazma. Kot kombinacija subjektove domišljije, njegovih predstav, zamišljanj in tega kako je vpet v družbeno ter kako ga, konec koncev razume. Ko si torej predstavljamo tisto nekaj začne delovati vse kar že vemo, vse misli in besede, ki so nam znane, se sestavijo v novo kombinacijo, ki rezultirajo v fantazmi. Ta se velikokrat nanaša na predpostavljanje nečesa. Ponavadi na nekoga drugega, ali pa na neko situacijo. Včasih je res, vendar zaradi tega še ne pomeni, da ni naša percepcija plod fantazme.

Lacan je kasneje mali razumel kot objekt želje. Gre za izgubljeni objekt, ki mora biti najden vsakič znova. Princip užitka po Freudu, po Lacanu pa Simbolno sta tisto kar subjekt držita stran od tiste Stvari, zaradi česar lahko okoli nje le kroži. Je nek užitek, ki ga ne more doseči in v njem vzdržati in na tej točki se približa jouissance-u (V francoščini obstajata dve poimenovanji za užitek. Plesir je podoben običajni slovenski rabi užitka kot zelo intenzivnega udobja. Pri juissance pa gre za paradoks, pri katerem se doseže skoraj nevzdržno raven razdraženja ali razburjenja.).

Mali a označuje objekt želje, ki ne more biti zadržan. Objekt, ki je vzrok želje, ne pa tisto k čemur teži želja. Objekt mali a je katerikoli objekt, ki sproži željo, še posebej delni objekt, ki definira nagone.

Objekt mali a je tako objekt tesnobe, kot neskončen vir libida.

Kasneje postane a definiran kot ostanek, ki je hkrati presežni pomen in presežni užitek. Mali a je eksces jouissanca, ki nima uporabne vrednosti marveč vztraja zavoljo golega užitka.

Čisto proti koncu svoje kariere začne Lacan govoriti o malem a kot predstavi o bistvu in njegovi prezentaciji. Kot nekaj kar je na presečišči realnega, simbolnega in imaginarnega.