Nekaj izbranih besed o tremi in sirih

Renata Salecl je v knjigi O tesnobi opisala izkušnjo kupovanja sira. Da bi imela na voljo najbolj okusne sire, se je odpravila v specializirano trgovino, vendar je ob soočenju z bogato založenimi policami množice različnih vrst sirov ugotovila, da je izbira prevelika. Ob pogledu na dobro založene police raznovrstnih sirov ji je bilo jasno, da izbira nekaterih, pomeni odločitev o tem, da vse ostale pusti na policah. Svojim gostom je na koncu ponudila določen izbor sirov. Izbor za katerega je upala, da je pravi.

Prava izbira je misel, ki je dodobra pripomogla k občutku tesnobe med samim nakupovanjem. Kako bi lahko izbrala pravi sir za svoje goste? Pri postopku si je poskušala pomagati s svojim znanjem o sirih, ki pa jo je v ključnem trenutku pustilo na cedilu. Tesnoba ji je onemogočila, da bi lahko znanje o sirih uspešno priklicala v spomin. Goste na zabavi najverjetneje najbolj zanima ali sir ustreza njihovemu okusu, ki je pri vsakem nekoliko drugačen. Ugotoviti kateri je pravi sir za celotno povabljeno druščino, je enostavno nemogoče. Poskus izbire nečesa pravega, lahko postane zelo izmuzljiva naloga, ker do tega, kot je v primeru sirov, ne moremo priti, ker preprosto ne more obstajati (zelo majhna verjetnost, je da bi se vsem povabljencem izbor sirov zdel pravi). Tesnoba, ki pri tem nastane je rezultat neskladja med možnostmi in pričakovanji.

Podobno se zgodi pri tremi. Predstavljajmo si situacijo, kjer nekdo poskuša poslušalcem  predstaviti neko idejo. Pri predstavitvi, mora govorec izbirati med besedami. Število možnih besed in načinov njihovega oblikovanja v stavke je veliko večje kot založenost katerekoli trgovine s siri. Izbira pravih besed tako postane izredno težka naloga.

Težava, ki nastopi pri izbiri med vsemi možnimi besedami, ki se pojavijo v mislih, je ta, da je v mislih vse mogoče. Vsega pa preprosto ni mogoče izgovoriti. Pri govorjenju mora govorec narediti zelo skrben izbor besed in misli. Ko izbere neko misel in določene besede s katerimi jo želi predstaviti, s tem hkrati sprejme odločitev o tem, da zavrže vse ostale. Redukcija, ki pri tem nastane, je ogromna.

Eden izmed možnih pogledov na tremo, je torej lahko tudi ta, da govorec »zmrzne« pred publiko zato, ker se zaveda preveč možnih načinov, s katerimi bi lahko nekaj povedal. Pri tem se mu zdi pretežko izbrati med obstoječimi možnostmi. Le-te se mu morda zdijo enako vredne omembe, ali pa denimo pri vsaki vidi kakšno pomanjkljivost. Ko se govorec znajde v situaciji v kateri mora izbrati med vsemi temi možnostmi poskuša publiki predstaviti pravo možnost. Vendar, podobno kot pri primeru s siri, obstaja zelo majhna verjetnost, da bo vsem poslušalcem všeč njegova izbira. Govorec se mora sprijazniti z dejstvom, da je on sam tisti, ki sprejme odločitev o izboru besed. Iluzija, ki jo mora govorec ob tej sprijaznitvi zavreči, je ta, da je možno pravilno predstaviti misel. Ali celo enostavno prenesti objektivno pravo misel iz nekega rezervoarja pravih misli in jo predstaviti publiki. Z roko v roko tej iluziji gre navadno želja po izogibanju odgovornosti za svoje besede ali pa zelo slaba samopodoba.

Govorec se samovoljno in samosvoje odloči kaj je pomembno, s tem, ko to izreče. To je funkcija, ki jo zavzame vsakič, ko spregovori, tudi če poskuša zgolj predstaviti stališča nekoga drugega. Odločitev o naboru besed in informacij je pri tistem, ki govori, ko govori. Pri čemer pa ima veliko vlogo tudi nezavedno, vendar o tem več drugič.